Ni čisto tako kot se sliši. Govorim o koledarju, ki me vsak dan razveseli z novo torbico na sliki. Imam ga v službi na mizi, ker ga doma zagotovo ne bi uporabljala toliko kot tam. 365 strani torbic in ko sem ga lani zagledala v konzorciju, sem se počutila, kot da je bil tam prav zame.
Ker mu obračam zadnjih nekaj deset listov, sem si naročila že novega, tokrat kar preko Amazona, ker pri nas letos niso naročali takih koledarjev, ki bi jim s takim veseljem obračala liste. In resnično ne morem razumeti, kako jih niso. In ker nisem bila povsem sigurna, ali se letošnji koledar razlikuje od lansega, po slikah seveda, sem naročila koledar s čevlji. Zdaj samo upam, da ne posvojim še enega fetiša.
Takšen koledar ”makes a good present”. Če želite obdariti koga, ki je vsaj malo ”usekan” na karkoli od tega. Poznam eno (rečmo, da ji je ime npr. Mateja), ki bi bila prava za tako darilo, ampak sem se po tehtnem premisleku, odločila, da raje ne mečem olja na ogenj, reva že tako nima več dosti prostora.
V Konzorciju jih niso naročali, ker si ga najverjetneje samo ti kupila (verjemi – iz prve roke) in ker so koledarji “pokvarljiva roba” – po 15.januarju se ne prodajajo več so pri naročanju zelo selektivni in žal tudi konzervativni. Še vedno so se upajo le za Cagalli, Picassi…že Freda Khalo je rizik.
Predlagam, da se kdaj ustaviš v Domu Knjige v Kopru (tudi MK) ker imajo totalno svoj izbor in si upajo.
Jst sm lani dobila enga za darilo, v bistvu je blo izsiljeno darilo ;-P Letos pa sem si ga že kupla sama – ista tema, druge fotke.
Pingback: FensiŠmensi.com » Tassenmuseum Hendrikje ali Ana In Wonderland